(NE)KOMPATIBILNOSTI

Ta lundi se je zacel oz. končuje čisto mirno, predvsem, ker je francoščina odpadla, ni bilo treba toliko napenjati možganov. Je pa zato tak mraz, da tudi, če bi bilo treba, se ne da. ALi pa sem samo meni zdi tako. A naj nadaljujem s temo iz naslova. Poznamo vse vrste primerov nekompatibilnosti, a  v glavi se mi je pojavila ta ideja in primerljivost kompatibilnosti vseh vrst, predvsem pa ljudi in določenih tehničnih pripomočkov in sistemov. Seveda so tu še druge, npr. nekompatibilnost okusov glasbe, pa mnenj in navad, slplošnega človekovega odnosa do ljudi, živali in stvari, flore in favne recimo. Po moje si človek lahko na podlagi teh pojmov ustvari neko mnenje o nekom. V kolikor nečesa ali nekoga res globje ne poznas, ne moreš reči, da ga. In takih odnosov danes je malo, so redki. Tudi izgube takih so lahko boleče, a včasih pravilne, včasih pa mogoče ne. A to ne bomo nikoli pač vedeli, če se zgodi. Druga (ne)kompatibilnost pa je na tapeti zato, ker imam probleme z združljivostjo določenih multimedijskih nosilcev t.j. kamere in Maca oz. spominske kartice od kamere, SDCX od SanDiska.


Začelo se je z nakupom kamere. V navodilih jasno in glasno piše, da je združljiva z Macovim OS. No, z mojim (OS Leopard 10.5.8) ni. Prvi nasvet, ki sem ga dobil, je bil ta, da kupim nov čitalec kartic. Pri Fnac so seveda zatrdili, da bo delalo, a reklamacij/vračila ni. Čitalec seveda ni na Macu odprl kartice. Sledi raznolika komunikacija z vsemi možnimi, ki niso v stanju podatki konkretno in preverjeno rešitev. So much about it.


Panasonic BE, SI in INTL
Apple BE/SI2x/INT
SanDisk


Sedaj bom seveda probal še updejtirati OS, vendar tudi s tem ni garancije, da do belalo. In naslednja opcija je nakup novega laptopa. Najmanjšega možnega (od250 eur dalje, AirMac 600).


Če to ni neumno. In tisti, ki trdi, da je to pač normalno, ni. Apple ima tako velik tržni delež (in btw: prihodki enega Appla so VIŠJI od prihodka ene cele države, Slovenije npr!), da bi moralo to biti bolj kompatibilno. Čeprav sem uporabnik Apple-a, vem, da je MS enako produktiven. Definitivno se mi zdijo Applovi izdelki bolj inovativni od MS. Gre za, z uporabniškega vidika itak za malenkosti. Kot pri ne-dizajnerskem izdelku. Vsaj zame. Zdaj bom seveda ekstra pozoren na to združljivost, komparibilnost, ampak kamera je že plačana, trenutno neuporabna. Zaradi teh zapletov so bile žrtvovane fotke in filmi iz Benetk, so pa še ostali tisti nemški. Upam, da tudi do tega čarobnega trenutka.
In druge življenske in bolj pomembne kompatibilnosti, predvsem s partnerji in prijatelji, včasih tudi s kakšno živaljo? Dostikrat igramo in ne izrazimo svojega dvoma ali kritike, četudi vemo, da bi bilo zdravo. Včasih pa preveč in prepogosti in rezultat je (lahko) isti, konec nečesa. V vsakem primeru se nekaj poruši in ni enakomernosti. Že davno pred končnim rezultatom. Se lahko tudi zato, ker v dobi vedno večjega individualizma izostrimo kriterije in smo preveč selektivni? Kdo ve. Verjetno gre pač za zorenje in pika. Saj zna vsak opazovati in opaziti razlike. Svoje, druge. Samo, če hoče. V odnosih, ki niso tako pomembni, služba, javnost, ta kompatibilnost ni tako pomembna. Poznamo bonton (no, mnogi ga ne) in gre.  Vsekakor bi si želel večje Apple in MS kompatibilnosti, zaradi mene se lahko prevzamejo, najraje iMSBook :), samo, da se ne rabiš spraševati tega, ali bo delalo, ali je kompatibilno.
Zase mislim, da sem kompatibilen na sledeč način in če ni odziva oz. privlačnosti drugega zaradi zelo nasprotujočih si lastnosti, nisem ali prenehm biti. No, oba pola prenehata.
V partnerskem ali ljubezenskem mora biti tako, da imaš človeka prvo rad brezpogojno, lahko ga ljubiš tudi, spregledaš določene (po tvojem mnenju) napake in vedno nekaj dobiš nazaj. Ali kot bi R dejala, vedno dobiš "zlati ključek". Podobno je z globjim odnosem z drugimi, če ga imamo. Določen "zlati ključek" mora biti. Se strinjam. Gre za redke osebe in ne za posl spiska kakšnih "FB-prijateljev". Prijaznost, pozornost, strinjanje, nestrinjanje, konstantnost, zaupanje, zrelost. Podoben smisel za humor ali okus za ostale stvari so lahko samo plus. Ampak za dobro delovanje so že prve lastnosti zadosti. Sprejemanje vseh oblik življenja (vege). Prevelika odstopanja, nastopaštvo, sprenevedanje ali nekorektnost ta dva magneta začne odbijati. Vid, sluh in jezik morajo biti v nekaksni konstelaciji.

Cenim kritičnost in se izogibam cinizma. In v teh dveh je razlika. Ne maram nadutežev, sploh ne takih za katere se izkažejo take luknje, da itak tak človek ni več kredibilen. Nekonsistenčnih, wishy-washy. Nevljudnih, nekulturnih, nehvaležnih, neprijaznih, ko je to na mestu. Sovražni ljudje, teh se je za bati. Najbolj. Takih, ki so zmožnih nekoga sovražiti in recimo svojo sovražnost posplošiti. Saj poznate ali veste za njih- sovražijo  ali narkomane, geje, Rome, Južnjake splošno, revne, bogate, majhne, velike, mačke, pse, živali. Skratka nić od tega ni sprejemljivo za normalnega ćloveka. Da bi bil lahko kombatibilen z normalnim. Napačni razlogi za toleriranje takih ljudi bodo pogubni, predvsem za tistega, ki je tako odločitev sprejel. Vedno se odločamo. V nevemkateri SP Dela Dr. Salecijeva govori o naših odločitvah in izgubi. V vsakem primeru, že ko se odločimo za prvo ali drugo možnost. Kolikokrat napačno? Kolikokrat smo si zaradi tega zaprli druge možnosti ali poti? Do ljudi, do drugačnega smisla? Najbrž dostikrat, odvisno od naših let, priložnosti, problemov. Baje se ni dobro vrteti v krogu, če vemo ali se nam kažejo ponavljajoči se problemi. Ki so lahko res izzivi. Na veliko dobrih in zanimivih ljudi, ki so bili, so ali še pridejo, prihajajo. Na večjo kompatibilnost predvsem svetovnih polov in vseh drugačnih. Drugačnih v vsakem pomenu. Nič pa ni samoumevno, to se mi zdi ključno. In neznanje škoduje. In pozdrav vsem svojim kompatibilnežem.

HAMBURG & DDR

Pred slabim tednom sem obiskal to lepo nemško mesto, ki sem ga nosil v mislih že zelo dolgo. Prvotni namen je bil obisk sorodnice, ki živi v bivši DDR, v mestu Hagenow (blizu Schwerina), ki je od HAM oddaljen okrog 40 km. V tej bivši vzhodno nemški državi je živela teta, ki mi je bila zelo draga, a sem na obisk prišel žal prepozno, saj je umrla nekaj let prej. Imam pa stik s sestrično, ki je nekako globoka vez z njo.


Naj prvo napišem nekaj o vtisih iz Hamburga. O zgodovini in ostalem si lahko vsak sam prebere vse, zato ne bom ponavljal suhoparnih podatkov. Gre za zelo lepo mesto, veliko, čisto, urejeno, sodobna prestolnica, s 3.največjim evropskim pristaniščem, bogato zgodovino (tudi mračno iz časov nacizma - v tamkajšnji tovarni so izdelovali zloglasni Ciklon-B, tovarna pa še vedno obratuje, le proizvodnja je drugačna danes), poleg vsega naštetega je mesto znano tudi po razvpiti četrti St.Pauli (tudi znamka znanega piva), ki je največja tovrstna četrt v Evropi. (danes je to kraj, poleg prostitucije, zabave, glasbe, kulturnih dogodkov in spomina na Beatle, ki so tam nekaj časa živeli in ustvarjali).

Mesto sem si dodobro ogledal z vodičem prostovoljne agencije Europe Free Tours, ki deluje po načelu brezplačnih ogledov, vendar je napitnina zaželena, ni pa nujna. Vsekakor se splača in je vredno vsakega evra, ki ga nameniš za vodiča. Poleg ogleda vseh večjih znamenitosti, sem izvedel zanimivo zgodbo/legendo o znanem piratu Klausu Stortebekerju (dobeseden prevod bi bil "popiti na eks" v stari nemščini), ki velja za morskega Robin Hooda. Zaslovel je, poleg sposobnosti popiti 4-litrski bokal na en mah tudi s sodelovanjem v bitki med Danci in Švedi (bil je najet), saj mu med morjeplovci ni bilo para. Vendar Klaus po tej bitki ni odnehal in je nadaljeval zelo uspesno s piratstvom (posebej je bil priljubljen med revnim prebivalstvom zaradi pravične delitve plena), dokler ga niso s prevaro uspeli ujeti in mu soditi v Hmburgu, predvidoma leta 1400 oz. 1401. Klaus se je skusal rešiti 2x. Prvič je mestnim oblastem ponudil, da jim mesto obda z zlato verigo, vendar neuspešno. V drugo pa se je uspel izpogajati, da izpustijo toliko zajetih mož njegove posadke, kolikor jih bo uspel prehoditi potem, ko mu rabelj že odseka glavo. Na to so pristali, misleč, da to itak ni mogoče. Vendar....Klaus je uspel brez glave prehoditi mimo ca. 12-14 ljudi in jih s tem rešiti. V tistih časih je bil rabelj poklic in plačan na podlagi uspešne usmrtitve, kar pa v tem primeru ni bila. Zato je moral tudi rabelj deliti usodo Klausa (instantna karma?). Danes je Klaus velika legenda, o njemu so napisane pravljice, pesmi, postavljen je kip, rekonstrukcija obraza, itd.

Nekako se mi zdi Nemčija preveč "nemška za moj okus. Vse deluje (celo dvojno - semaforji za pešce imajo dvojni znak za rdečo!), mogoče celo preveč. Mesto deluje bogato, prekrasna mestna hiša, baje ena najlepših na svetu, predel bivših skladišč ob kanalih je danes namenjem bolj kulturi in gradnji hiper modernih stavb, najpomembnejša je bodoča filharmonija, s fasado, ki ponazarja valovanje morja in ki naj bi postala ena nabolj prepoznavnih stavb mesta, po vzoru sydneyske opere. Mesto je že veliko pred Božičem okrašeno, božične tržnice ponujajo razne dobrote, kapitani vabijo turiste na vožnje z ladjami in mesto deluje zelo praznično.


Samo kakšnih 30 km, kjer se prične meja bivše vzhodne sosede, pa kaže drugačno podobo. Ceste so slabše, ljudje se zdijo nekako drugačni ali pa se je samo meni tako zdelo. Vendar mi je marsikaj potrdila tudi sorodnica. Ljudje, ki so po padcu komunističnega režima sicer z veseljem sprejeli novega, svobodnješega in obeujočega, danes kakor, da so razočarani. O tem sem prebral tudi v zabavni in zanimivi knjižici o sodobni Nemčiji. Danes še vedno veljajo za Vzhodnjake, prej so vseeno imeli nekako več veljave. Čeprav si ne morem predstavljati, da bi si kdo želel nazaj. Sestrična, pa tudi že prej teta, mi je povedala marsikaj zanimivega oz. strašljivega iz tistih časov. Svobode dejansko niso imeli, saj je bilo že težko potovati iz rodnega kraja, kaj šele kam drugam v DDR, sploh pa ne kar tako drugam, sploh pa ne na Zahod. Ena od žrtev je bila tudi druga sestrična, ki je tisti čas zbežala v takratno ZRN, vendar samo po sadje in se tudi vrnila nazaj, a so jo pri tem ujeli. Kazen: 2 leti zapora, ob tem, ko je imela skoraj še dojenčka.. Krute stvari so bile povsod tam. Ena od prepovedanih stvari sta bili jeans in prava kava. Podobno kot režim v Romuniji, so tudi tam ljudje ovajali in vohunili med seboj. Oblastem "žal" ni uspelo preprečiti sprejema TV signala, zato so na skrivaj spremljali program zahodnonemške TV, a za zatemnjenimi okni in s pridušenim zvokom. Marsikoga je ovadil npr. sošolec, vsevprek so pač vohunili.
Zaradi jugoslovanskega držazvljanstva moje tete, je smela 1x/letno potovati v DDR prijazne države in tudi v zahodno Nemčijo po nakup, ki pa je vseeno pomenil pravi luksuz - danes se zdi smešno, takrat pa jim je nakup Creme 21, sadja in podobnih živil, pomenil ogromno. Vedno so se mi smilili, ona pa je vedno klela, da je usoda hotela, da je po izbruhu vojne ostala tam, saj se vrniti ni mogla več, kasneje pa je pač imela že družino.


Danes ni več take mizerije, je pa drugačna. Ljudje se vdinjajo v redkih službah raznih korporacij, da zaslužijo za novi standard, veliko mladih je podleglo drogam, prostituciji, ekstremizem in nacionalizem spet narašča in tudi to stanje se mi ne zdi ravno dobro. Če si turist in obiščeš samo npr. Hamburg se to mogoče sploh ne opazi, pa vendar je lahko že samo par km izven tega, drugače. Po drugi strani pa naj bi Nemčija že prebrodila krizo in mogoče je življenje veliko slabše v Sloveniji kot tam. Ne vem. Prav veliko se način povprečnih ljudi ne razlikuje. Verjetno je njihov standard pač višji, že socialna podpora ali minimalna plača je, tako kot marsikje drugje na Zahodu, višja, cene pa zelo primerljive, če ne nižje.


Vsekakor je zame Bruselj dobra alternativa. Nemčija se zdi prenemška in Slovenija preslovenska (ali po Svetlanino, preslovenceljska). Mešanica Balkana in Pariza, Amsterdama je po mojem okusu dobra stvar. Kljub večjemu kaosu, morebitni nečistoči, a večji mešanici narodov in jezikov, kultur, večji pisanosti. Seveda je vsakemu ponavadi rodni kraj drag, ga nosi v srcu in spominu, a v današnjem času možnosti transporta to več ni problem. No, manjši, saj je Slovenija pač slabo povezana oz. obstoječe povezave so dražje kot za druge države in mesta. A zdaj sem že ćisto zašel od zgodbe o Hamburgu, Nemčiji in bivši DDR. Vsekakor priporočam obisk, splača se ostati vsaj nekaj dni in če imate možnost, obiščite tudi Schwerin, pa Lubeck, ni daleč tudi do Baltika, Rostocka...veliko lepih in zanimivih stvari je vsepovsod okoli. Zdaj me zanima od Nemčije najbolj še Berlin in pa Sylt (otok), prvi zaradi vsega po čemer je Berlin znan, drugi pa zaradi slovesa in iz romana "Hura, še smo živi". In očitno imajo tam na Syltu zelo znano sol in nemški kruh, ki sem ju kupil slučajno na letališču, bližnji Lubeck (drugo Hamburško letališče za nizkocenovce) pa po marcipanu. Baje je tam najboljši na svetu, a nekateri bi trdili, da je boljši tisti v Valenciji. Kdo bi vedel, treba je poskusiti.

Sedanjost zgodovine

Iz zgodovine sem privlekel nekatere tedaj pomembne osebe in spet navezal kontakt. Nekatere še iščem (za to je npr. FB res uporaben), nekatere čakam, da me poiščejo.

O Barbari sem že pisal in z njo imava spet redne stike, Zelo me vseli. Prišla je Suzana, pa Marko, pa Nena in še kdo bo. Zelo zanimivo in nostalgično. Za vse omenjene lahko rečem, da se niso bistveno spremenili, celo postarali so se zelo malo (za razliko od mene). Poseben občutek je, ko si spet z nekom, ki ti je bil blizu pred 15imi, 20imi, 30imi..leti! Vse oživi, se pomladi in svet se zdi lepši. Pa ni, vsaj sodeč po Liffe filmu, ki ga je danes gledala Barbara (Velemesta). Baje kar šokanten in ti da veliko za razmišljati. Upam, da ga dobim.

Trenutno čakam na "Life without me" in "Wilde" (Oscar, seveda). Zaradi Barbare sem v zadnjem času videl veliko lepih/dobrih/žalostnih...življenskih filmov. Thx. O "Ta Mrzli" pa drugič. Zdaj že spi. Joj, kam beži ta čas? V Honduras? 

CETRTEK

C bi danasnjemu vremenu rekla "Shitty bordel du merde", saj je zunaj na pol dez (pada in neha in tako naprej), mraz. V Alicanteju pa 22 stopinj. Belgija ima danes praznik (baje imajo nacionalne institucije zaprto do srede), mi pa delamo. Se slabih 5 tednov nas loci od bozicno/novoletnih praznikov (jupi) in v ta namen sem ze kupil karto. Nasa vrla Adria je sicer pripravila posebno ponudbo za uradnke v Bruslju, a jo omejila z datumi, ki so zelo neprakticni. Najbrz teh terminov ne morejo zapolniti.. Za njihovo ceno se pri Ryanairu dobi povratna karta + 12 dni najema avtomobila! Ponudba, ki ni niti slucajno primerljiva. Do kdaj bo tako se sprasujem, je res prioriteta prevazati vecinoma slovenske funkcionarje in pozabiti na navadne potnike?

Na parih blogih sem zasledil zanimive objave, priporocam v branje:

IVAN KAMAZOV: Morbidnost je yukk

MIHA MAZZINI: Dan prijaznosti

N`TOKO: O pomembnosti sprememb in sobivanja

Lep cetrtek!

Rekonstrukcija Bruslja v 19.stoletju: reko Senne so prekrili, tako, da je v mestu vidna samo na nekaj mestih (blizu Gare du Midi in pa v kvartirju St.Gery, vendar tu ne gre za pravo Senne, samo za originalno lokacijo) Vredno ogleda!

Tabu incesta

grob povzetek, ki mi ga je poslala prijateljica in je s predavanja VVG na FDV. Sigurno kaj manjka, ampak se mi zdi zelo zanimiv. Pred kratkim sem nekje na internetu zasledil podatek, da naj bi bil incest v Belgiji legalen. Ko se o tem spraseval domacine, so seveda zatrjevali, da ni res oz. da mogoce drzi, ce gre za polnoletne osebe. Bo treba raziskati.

Tabu incesta se je vzpostavil zaradi praktičnosti, zaradi združevanja moči različnih družin (namesto povečevanja družine samo z rojevanjem, dobiš celo drugo družino s "poroko"). žensko telo čudovito, moško je grdo. In vsak otrok je od vsega začetka brezpogojno zaljubljen v svojo mamo - ona daje vse, kar človek potrebuje: hrano, toplino, varnost, obleko, tolažbo, itd. Potem, ko je otrok dovolj star, da razume, ga druga avtoriteta v družini, ponavadi oče, nauči, da je ljubiti mamo narobe. Fantki ne smejo ljubiti svoje mame, svoje sestre, sestričen, lahko pa ljubi druge ženske. Punčkam pa se pove, da ne sme ljubiti niti mame, niti sestric, niti nobene druge ženske, ampak mora ljubiti moškega. In ker je moško telo tako odvratno (besede VVG), so ženske v svojem bistvu spolno zatrte. Iz tega razloga imajo tudi povečini manjši libido, kot moški. Ker so prisiljene ljubiti alternativo ženskemu telesu. In... v družinah, kjer otroci niso naučeni, da ne smejo ljubiti mame, pride do homoseksualnosti. Pri punčkah je očitno zakaj, ker je žensko telo dosti lepše, kot moško. Pri fantkih pa, ker je navezanost na mamo tako velika, ne morejo sprejeti ljubezni do druge ženske. Zato se obnejo na manj "bolečo" altrenativo in to je moški

Naj temu samo dodam, da uradna medicina, kakor vem, se ni dognala vzroka homoseksualnosti, zadnje domneve so, da je kriv nek gen. Nic pa seveda ni dokazano.

Jez

Kdor seje hrepenenje, žanje zatiranje.

Eleganca ježa

PS

Za tiste, ki to berejo in komentirajo, da so moji zapisi neprimerni: preberite si ali še enkrat ali pa nehajte brati, saj je očitno na stvari nekaj drugega kar vas moti. Kljub temu, da nisem literarni biser, pa vem, da napišem vsaj tako, da izrazim svoje mnenje o zadevah, ki so mi pomembne, brez imen, brez kakšnih direktnih napadov itd. Za razliko od mnogih, ki ne znajo/nočejo/upajo. 


Najbrz je tako kot z avtorji knjig in filmov, ki jih kdaj tožijo ljudje, ki se najdejo v nekem delu: mislijo, da je vse, kar berejo ali gledajo o njih, pa ni. Je tu še abstraktno razmišljanje (ki ga taki pač nimajo), pa umetniška svoboda, pa še kaj. Kaj pa tudi konkretna podlaga iz življenja. 


Saj veste kako piše na začetku kakšnih knjig in filmov:


"Junaki so izmišljeni in vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna"


Očitno bom zdaj to začel lepiti na vsak zapis, ki se bo nanašal na mnenje o ljudeh in odnosih. 

AG

Ne, ne mislim Ambasade Gavioli, pa tudi angleške Alenke ne. Mislim Alenko Godec, katere koncert sem gledal in poslušal pred par dnevi na RTVSLO2, ki jo spremljam preko interneta.

Torej,  če ne gre že za naš najboljši vokal, pa sigurno eden izmed najboljših! Njen mil glas, razpon, predvsem paka rizma, delajo Alenko tako očarljivo in simpaticno, ki zraven še odlično poje.

Alenka je rojena Šiškarica, leto starejša od mene in vedno mi je bila všeč. V osnovni šoli že, ko verjetno še ni vedela, da bo (taka) pevka. Srečeval sem jo na hodnikih šole in ko je sprehajala svojega psička. Vedno se (mi) je tako lepo nasmehnila in ta nasmeh je enak še danes. Mislim, da je vedno ohranila tisto preprostost, ki govori, da gre za toplega človeka, ki je prijazen in ima posluh za ljudi okoli sebe. Ni veliko takih. Ampak predvsem pa gre za to, da ima GLAS in sposobnost interpretacije. Obvlada. Rešuje slovensko sceno, ki je prepolna raznih wannabejev in ostalih murkotov.


Posnetka vrla RTVSLO zal ni uvrstila v svoj arhiv. pa tako si želimo probagirati slo.glasbo in forsirati kvote..

www.alenkagodec.com

MORE FEJK

Moram. Tisci, ker hoce na plano :)

Zadnje case se z veliko ljudmi, ki jih poznam dogajajo cudne reci. Vsakemu posamezno, niso povezani (no, nekateri se poznajo). Z nekaterimi od njih je prislo do rusad in tezav tudi v povezavi z mano. Na prvo zogo bi clovek rekel, da lahko nosim vzrok, kar deloma seveda dopuscam (kdo je ze popolen?), a ob podrobnem pogledu bi poznavalec lahko rekel, da temu ni tako, vsaj glede temeljnega vzroka. Vecina ima pac probleme, ki se prenasajo seveda na odnose (prav malo jim je mar v takih primerih, ce jih s tem porusijo). Ob strasnem blefu (fejku) in svoji povrsnosti, se pac ne zavedajo, da so kot taki negativni in kar klicejo po konfliktu.

Za ljudi, ki so mi ali mi se pomenijo kaj in ki so me veckrat razocarali, mi je in hudo, a hkrati in sele posledicno tudi vseeno. Prvo se vedno trudim to povedati, razcistiti. Nekateri vzamejo to samo kot kritiko in napad in seveda zaprejo vrata vsakemu dilogu. Vecina jih ima seveda (pre)visoko mnenje o sebi, a ko je treba kaj artikulirati, zmrznejo.

Najbolj bedno pa je in to recem z vso moralno odgovornostjo, da clovek, ki ga smatras za prijatelja ni sposoben oz. voljan vzdrzevati neke kontinuitete, ne ljubi se mu kontaka, a obenem patolosko posilja objave na razna socialna omrezja, se tam izpoveduje in navdihuje nad virtualnimi recmi in odnosi. Igra v realnem svetu, igra tudi v virtualnem. To pa je zame bolno oz patolosko. Tako, da bi lahko koga poslal na zdravljenje. Res mi je pomilovanja vredna ta dvojnost, da je realnost cisto diametralno nasprotna od tega kar mislijo, pisejo, govorijo...seveda najvec v virtualni resnicnosti. Sploh pa je to zanimivo, ker gre za kao odrasle ljudi. Ki so nekoc ziveli in brez drugega vzporednega sveta imeli dokaj urejene odnose in glavo, zdaj pa se jim je zgodila cista revolucija z negativnim izidom.

Najbolj zanimivo pa je, da slisim podobne zgodbe od cisto nepoznanih ljudi, predvsem takih, ki so ali v tujini in imajo moznost izkusiti to distanco, ali pa takih, ki so se sposobni samorefleksije, kritike in zdravega razmisljanja. No, teh je vedno manj, ogrozena vrsta so in treba jih je zascititi. Da so se normalni med norci. ker norci so seveda zunaj.

Boste danes kaj fejkali? Pa pazite komu, izberite si bolj nepoznane "zrtve", saj vas prijatelji najbrz prevec poznajo in tudi cez leta ste najbrz ze pokazali vzorec.

Eno samo veliko razocaranje ste. Ne razlikujete zrnja od plev. Pozabljate vse. Kot trio opic (ne vidim-ne slisim-ne govorim). Pa kaksen clovek je to, ce ne izkorisca svojih primarnih funkcij - razmisljanja in govora?

Pa ne se spet "vsi" vsuti in pocutiti osebno napadene, ker osebno sem vsakemu se povedal, ce sem imel kaj. Zato vcasih tudi napisem kaj prevec (in tudi zbrisem ali se opravicim, da se ne boste slucajno primerjali). Za "vas" (ki fejkate) nisem preprican, da ste tega sposobni.
Saj, o hinavscini in dvojni morali sploh nisem se pisal, lahko tudi s podkrepljenimi primeri.
Pa ne bom, ker se mi zdi, da je tole dovolj. Pa tudi ni se zdravo toliko in tako ukvarjati s tem.

Sem kritik, ne cinik, kot sem ze veckrat napisal in upam, da poznate razliko. Vi, ki ste zame zdaj v neki cudni skupini "ex causa". Za mnoge bo najbrz tako ostalo, mogoce pa se redki preselijo iz "ex" v "in", ampak to je pac na njih, ne na meni. Dost mam!

"Dost mam" tudi drugih, bolj prijetnih in pozitivnih stvari in tudi ljudi. Kot je ze rekla Maja, nekateri smo si pac "reason, season, lifetime". Dostikrat napacno ocenimo ali pa se trudimo v napacno smer. Nic zato, zivljenje je pac tako, vcasih bolece ucenje, vcasih pa prijetno spoznanje. Resnica pa je vedno in edina tista, ki je zame pomembna. No fejk, please. Razen v primeru usnja :)

In za vse take tipe je tale komad:

I NEVER DREAMED YOU`D LEAVE IN SUMMER (S.Wonder tribute to M.J.)