Tako sem uspešno užalil prijatelja, kar je bilo narobe. Vem. Takoj mi je bilo žal. Resnično. Vsi smo različni in bistveno je, da smo. Kako, je druga zgodba, ampak ni dobro izgubljati ljudi. Včasih se sicer poti razidejo spontano in s tem ni nič narobe. Ni pa prav, da to izzovemo, če ni potrebe. Živi in pusti živeti, je geslo igre. No, ta Kamenček je spet v mojem mozaiku prijateljev in zelo sem zadovoljen. Ker vem - sam sem zelo občutljiv in me lahko marsikaj prizadane in prizadet sem tudi, če je nekdo drug prizadet. Sploh tak, ki mi je veliko do nje/ga. Se bom skušal izboljševati, obljubim, sebi predvsem.Žal to ni bil slučaj v nekem drugem primeru, recimo "zadeva Kempelj". Ampak tu ni bila zgodba tako podobna. Brez žalitev, mogoče z res splošnim zapisom tukaj sem napisal, kako znajo biti ljudje čudni. In glej ga zlomka, dotični osebi je bilo to že preveč. Se ne strinjam, absolutno. Sploh, ko vem, da sem pazil, da se ne vtikam, komentiram in obsojam. In nisem. Že dolgo... Verjetno se je zakumuliralo vse za nazaj. Škoda, mogoče pa je to dobro za oba, za pavzo, distanca včasih pomaga, samo če hočemo in če želimo, da se nam objektiv poveča. Upam, da je ali bo tako. Ker tudi ta Krempelj seveda pogrešam. Ampak, zdi se mi, da se naša miselnost včasih tako razlikuje, da to vpliva na sam odnos. Če je razkorak prevelik, potem tudi odnosov ne peljemo zadovoljivo. Mogoče prihodnost prinese spremembe. Take pozitivne, ker spremembe vedno so in bodo. Edina konstanta, pravijo.
Še vedno trdim, da je treba namenjati vsakemu odnosu vsaj neko dolžno pozornost in energijo, če ne crknejo - spontano, brez krega in ostalih negativnih priteklin. Čeprav je tudi kreganje lahko seveda konstruktivno, če se znamo kregati in tako sprejeti. Jaz večkrat ne znam, ker so čustva premočna. Potem je tu takoj hudič.. V bistvu pa mislim dobro, naravnanost v sami osnovi je pozitivna, ampak na ven se to izrazi drugače. Ne pripomore k pozitivnemu izidu.
Definitivno pa bi si želel, da bi bilo marsikaj drugače, ampak se bojim, da spet preveč želim in da bo z leti vse še bolj drugače. Ljudje se nekako utrdijo v svojih vzorcih in navadah in jih težko spreminja(m)jo.
Ampak jaz bi si rad prizadeval, da grem s časom in spremembami naprej. Z novimi uvidi, kakor se reče. In temu primerno delovanjem. Me zanima, kako se bo razpletlo. Knjiga oz. roman, ki mu ne poznamo še konca in vseh zapletov.
Vem samo, da je lažje in prijetneje, če imaš ljudi, ki ti želijo dobro in te celo podpirajo. In ti njih.
Kaj je še novega tukaj?Burne razprave in odzivi na reakcijo Francije in Sarkozyja glede romskega vprašanja. Po moje gre za zelo kompleksen problem, ne da se reči, da je kriva samo ena stran. In ne da se tega rešiti samo tako, da nekoga odsloviš, saj problem še vedno ostaja in to v našem skupnem prostoru. Kljub temu, da večinskega romskega načina življenja ne razumem čisto dobro, ni mi všeč, če recimo profesionalno migrirajo in moški silijo ženske in otroke v prosjačenje, profesionalno (zanimivo, da ne vidim skoraj NOBENEGA moškega Roma pri tem), ne podpiram kraj in nasilja, se mi vedno smilijo, vsaj njihovi otroci, ki največkrat služijo kot sredstvo in orodje. Če bi imeli drugačne možnosti, bi verjetno marsikdo živel drugače in bil, ko odraste drugačen. Boljši, bolj sprejemljiv in mogoče tudi srečnejši. Čeprav...veliko je ljudi, ki so prav neserečni v tem materialnem svetu.
SOVRAŽIM tudi ljudi, ki za prosjačenje izkoriščajo živali. Tukaj ima človek priložnost videti marsikaj - pse, ki morajo nepremično sedeti, ležati, nositi očala in nabirati denar. Ali mačke, ki morajo kot, da so opice, biti na ramenih osebe, ki prosjači, se voziti na kolesu. Tudi s psi dela kdo tako. Jaz bi jim to takoj prepovedal. Nekateri sicer ne počnejo nič takega z živaljo, samo njihova družba so. Ti najbrž niso vprašljivi.
Končal se je teden stripa (ali BD po francosko), Bruselj oz Belgija je svetovna prestolnica tega žanra. Smrkci, Barbapape, Tin-Tin...itd, vse je to belgijsko. Zelo dober in velik muzej stripa in tudi igrač je tukaj. Priporočljiv ogled za mlado in tudi staro.
Poteka tudi teden mobilnosti. To pomeni, da so se, vsaj v Bruslju, dobro organizirali in pripravili promocijo "tedna brez avtomobila" - na veliko kriziscih so promoterji na eno-ciklih s panoji opozarjali na to, zdrave snack-restavracije Exki so delile kupone za brezplacne zajtrke (kava in rogljic), stojnice s promocijo (zdrave) hrane na različnih lokacijah, brezplačna (manjša) popravila koles, brezplačni avtobusi, pogostitve v okvirih podjetij, koncerti... Skratka, tako se to dela. Bravo.
Sicer pa so Belgijci itak mojstri različnih parad in festivalov (zelo priljubljen je npr. Festival piva). Imajo jih nešteto, za vse priložnosti. Za nekatere baje sploh več ne vedo, čemu so namenjeni! :) Kot velja, da je bruseljska/belgijska arhitektura pisana, včasih hecna in čudna, ampak nikoli dolgočasna. Še nikjer nisem videl takega mojstrstva v spajanju starega in novega.
V tem mestu tudi še nisem zasledil enega pločnika iz asfalta. Vedno je tlakovano in to na vse možne načine. Kar pa rezultita v tem, da se skoraj ne da rolati, razen na posebnih prireditvah - festivalih oz. rolerskih paradah. Po mojem mnenju ena od večjih doživetij za nas rolerje. Vidiš velik del mesta, glasba je mega (dj na avtomobilu), varnost oz. medicinska pomoč je zagotovljena.
Veliko je tudi najrazličnejših restavracij in bistorjev, ki imajo zelo originalna imena, čeprav večinoma angleška. Ampak v mestu je itak skoraj 1/3 tujcev. Primer:
* Take-Eat-Easy
* Aux Cent d'Witch (pri Sedviču- cent=100)
* Meet Meat
Drugih se trenutno ne spomnim, jih napisem ali poslikam ob priliki.
Spet je vikend, sonce z vetrom s Severnega morja, čas za pralnico, naloge iz francoščine in iti ven na kavo, posedati zunaj, dokler se le da. Na Nizozemsko ne grem ravno zato, ker ni časa. Novembra grem končno v Hamburg in okolico, žal šele sedaj, ko je moja teta že pokojna. Njen grob je v Gammelinnu, bivši Vzhodni Nemčiji in o njenem življenju tam, za časa Honeckerja in Stasija sem si marsikaj zapomnil. Ubogi ljudje. Ravno včeraj sem dokončal z branjem zelo zanimive knjige "On Hitler's Mountain - my nazi childhood" in jo priporočam, če je že na slovenskih policah oz. knjižnicah. Če ne je na Amazonu. Zgodba z druge strani. Nič ni tako črno-belo najbrž. Pa čeprav je bilo ljudstvo tisto, ki je temu Hudiču pomagalo na oblast. Ampak izučilo nas ni nič! Vse se ponavlja, čeprav (še) ne v tako skrajnih oblikah. Žalostno.
Za lažje življenje se je baje dobro ravnati po filozofiji imenovani "Fuck it" (Jebi ga). Zelo zanimivo in mislim, da zelo pametno. Tudi duhovno. Vsi smo duhovni!
