Spomni se, Barbara

Odkar sva spet vzpostavila stik z mojo mladostno prijateljico, se mi zdi, da se mi je del tega obdobja vrnil. Koliko let je preteklo od takrat! Ne bom napisal. Ena od najbolj "zanimivih" stvari je, da sem se z njo ucil poljubljati! Bilo je pod nekimi kostanji v Tivoliju. Pa saj se spomnim vsega od takrat.

Spomnim se...

Slascicarne Jagoda, ko se ni prodajala smrdecega Doener kebaba, samo lepe umetne samrole, samsnite in kremsnite, tri vrste sladoleda in dobro in tudi umetno limonado. nasproti nje pa stare pekarne, ki so jo spet ozivili, ceprav to ne bo nikoli ista. Dostikrat sem si tam zjutraj kupil malo zemljico z maslom. Pri Gasilski sem nato zavil desno in na kocu je bila nasa sola. Baje med starejsimi v Ljubljani (takrat naj bi imela okrog 500 let, ce se ne motim).

• Socializem je pac naredil to, da je bila vecina stavb sivih, nezanimivih. Bile so seveda izjeme, tudi takrat smo premogli privatnike in ljudi z denarjem in okusom. No, saj okus smo imeli mnogi, cetudi brez denarja. Ena od his, ki je takrat izstopala je bila Tanjina, velikokrat sem bil tam. Mislim, da bi bila (je) se danes lepa, moderna, lepo opremljena. Najbolj se spomnim njihovega ogromnega lestenca in prav neprijaznega psa Nerona.
• V teh casih je bilo kar popularno hoditi k Tabornikom, ne Skavtom. V rani mladosti sem bil celo sam clan, ceprav nikoli tako zaprisezen in aktiven. 
• Aljose, ki je bil v prvih 6 razredih moj najboljsi prijatelj, dvojcic M in B. Z M sva celo takrat "hodila" slabe 2 leti, starsna stvar, na koncu pa me je prav nemarno prebutala, ceprav sem se upiral. Se danes ne vem, zakaj se je to sploh zgodilo. Bil je pravi boj, sredi jedilnice, okrog sosolci in na sredi midva, kot Zavec in zajec :)

kje so casi, ko je stala voznja LPP 50 par (0.5 dinarja)

• S puberteto oziroma v 7. razredu je prisla Barbara. Ne vem prav tocno, kako, ker sva bila 1 leto narazen. Z njo so bili Beatli, romantika, mladostna naivnost in sanjarjenje. Pa plosca Shiele "Singing in the rain". ki je bila njeni mami zelo vsec. Pa praznovnja nekega novega leta.. Pa zaljubljenosti seveda.
• Od osnovnosolskih so mi v spominu ostali ucitelji: Barica, Japelj, Erika, Zgodovinarka (pozabil ime, pa tako mi je bila pri srcu), Kotnik in Kotnik ml. za matematiko. "Tecnega" hisnika, pa bifeja na koncu igrisca, kjer je takrat Mare in mogoce se kdo, edini kadil in to je bilo zelo nenavadno. Res pa je, da sem med nekimi pocitnicami s svojo sestricno Suzano naenkrat! pokadil celo skatljico F57! Nikoli vec me ni nic tako zadelo.
• Alta pressione z Dariom, prva odaja z videi takrat. Dosti kasneje, ceprav med prvimi v Sloveniji smo dobili |MTV. Pa Brooklynov, plocevink CocaCole, ki jih pri nas se dolgo ni bilo.

kdo se se spomni 10 din oz jurjev? Ime seveda po kjucavnicarju Juriju z enakim poklicem kot Tito

• Konditorja, Uniona in Slona, ki so bili kasneje redna zbiralisca nas mladih. Pa kasneje tudi RIO, FV, K4, Delavski dom v Kranju, Turist, Valentino (in se prej Cuk), Stopoteka (potem Palma). Ze v 8. razredu sem dosti redno ob petkih hodil z dosti starejso prijateljico v Leva, takratno restavracijo Panorama v zadnjem nadstropju. Liftboj z vzdevkom gadafi je bil znamenistost in tams sem tudi v zivo videl in slisal Human League, celo plesali smo skupaj! Big deal!
• Prvih samostojnih stopanj, prvo do Gorice in Trsta, potem celo do nemcije. In Soluna, ki sem ga videl sam, ker me je prijateljica pustila na cedilu tik pred zdajci, depozit za izhod iz drzave pa je bil ze placan. Pravilna odlocitev!
• Petricka (danasnji Springfield?), pa komisijske prodajalne zraven, kjer si lahko kupil npr. cigarete Kim, pravi juice, paradiznikov sok, parfume. Vse je bilo zelo omejeno. Zato pa toliko bolj (pre)cenjeno.

Pocasi se je zgodnja adolescenca prevesila v tisto pravo, ko ze nekaj ves, ceprav absolutno nic takega. Spoznavas nove ljudi, nove izkusnje. Siris obzorje in se se vedno isces. No, iskal sem se potem se kar dolgo, recimo, da sem se danes ze nasel. Vsaj mislim, da. vsaj nekako tako.

Vmes so se najine poti razsle. Preselitev obeh, nove sole, nova druzba, novi izzivi. Nove ljubezni. Nikoli pa je nisem pozabil. Saj nisem pozabil nikogar. Zelo rad bi spet videl kar veliko ljudi-sosolcev iz osnovnosolskih let, ki jih nisem vse od takrat. Srecal sem samo Vesno, bezno videl Tanjo in ekrat samkrat Aljoso. Najbrz se vsi spominjamo svoje mladosti z neko nostalgijo in nam je ostala v lepem spominu, ne glede na vse. Danes ne bi mogel reci, da bi se vrnil v tisti cas, mogoce bi bil seveda se 1x toliko star, ampak vseeno me je vedno motila ta druzbena ureditev. Kapitalizem se nam je zdel vecini veliko bolj demokraticen in kul. Imeli so "vse". Ampak veliko bolje je bilo nam, kot pa npr. vzhodnim Nemcem. Teta, ki je po nakljucju ostala tam in prihajala 1 x letno ali celo na 2 leti na obisk, je povedala marsikaj. Druga takratna Rusija. Ce si ze dobil dovoljenje za izhod iz drzave, si lahko potoval samo po prijateljskih (beri socialisticnih) drzavah. Iz nase Jugoslavije je domov tovorila Vegeto, kavboljke, kremo in ostale stvari, ki so bile pri nas vendarle na voljo. Ceprav nekatere cez mejo. Od tam je prinesla edino kaksno sestilo ali uro Raketa. Vedno sem si zelel obiskati to cudno drzavo, pa je nisem. Do naslednjega meseca, ko grem na obisk k sestricni, teta je pred parimi leti zal umrla. In celo zivljenje je sanjala domovino, kritizrala DDR in klela, da je ostala tam - ustarila si je pac (stevilcno) druzino, zato.

Vmes pa sem prezivel se vrsto let odrscanja. Obisk ZDA leta 1984, kjer sem videl prvic pravi kapitalizem in pogostih izjav, kako srecni so Americani, da zivijo tam (God bless us), neskoncne koliine vsega, res vsega. Pri nas mislim, da se danes ni tako, ceprav smo dober pribljizek, ampak s krizo ta hiper-produkcija stagnira, kar tudi ni slabo. Zelo dobro sem opazil depriviligirane Crnce in Indijance tam in to mi ni bilo vsec.

Potem prva sluzba, zacasno delo v Sibeniku, Beogradu, vojske v Sarajevu (za vedno v srcu in posebna afiniteta do tega mesta)..osamosvojitve, "novega casa", nove sluzbe. Pa lepega potovanja po Alziriji, nekih 6 ali 7 obiskov Tunizije, dovolj, da sem spoznal, da je tudi tam lepo, ceprav drugace. Vedno pa me je motila ta vera, ki doloca druzbo, omejuje ljudi, predvsem zenske in nikoli si ne bi zelel biti na njihovem  mestu. No, saj razen v NY ali kaksnem SF, tudi v Ameriki ne. Evropa je le zibelka.

In danes? Evropa je brez mej, vsaj mladi imajo res veliko moznosti za studij v tujini, potujmo lahko povsod, celo poceni, ce se znamo znajti. trgovin je prevec, vsaj v Sloveniji. Okus se je izostril, da sploh vec ni vse dobro, pa ceprav je robe na tone. Ravno zato. Izkoriscamo vzhod, da imamo poceni obleko, hrano, pohistvo, po drugi strani pa je kvaliteta samo se v  dragih dizajnerskih stvareh, ki so spet nedostopne za mnoge. Prisel je terorizem, vojne. Razpad Jugoslavije je bil krvav in se vedno se spomnim tudi teh casov. Kako mi je prijateljica Diana iz Osijeka pisala pisma iz zaklonisca in stanovanja, kjer so dostikrat trepetali pred srbskimi bombami in se na koncu odlocili za azil v Splitu in Zagrebu. Danes je tudi ona uciteljica v srednji soli. Se je porocila s svojim bivsim ucencem? Se vedno zapravi zadnji denar za lepe zlate uhane v Minhnu? 

Svet se je vmes absolutno spremenil, ceprav ostajajo ljudje ali dobri ali slabi. baje casi nikoli niso taki, vedno je to samo clovek. Se strinjam. In ti slabi so prvo zrusili njujorski WTC, ki je bil absoluten sok, dobesedno. Obcutenje velike zalosti in fizicne bolecine ob gledanju se zivih ljudi, ki so cakali na oknih na smrt, nekateri pa so ze skocili vanjo. Ponoven bombni napad, kot v casu 2. SV in svet se ni nicesar naucil. Tudi Zidje, ki so mi bili vedno posebej vsec (ne vem zakaj, mogoce zaradi teh zrtev Holokavsta) so me razocarali - sedaj delajo sami podobno s Palestinci... In druga zamera do njih se mi je zgodila v zidovskem muzeju (najstarejski sinangogi) v Pragi, ko so te nacrtno ignorirali, ce nisi bil Zid. Sel sem se celo papirno vojno z direktorjem tega muzeja, tako so me "prizadeli", mene, ki sem jim bil tako (slepo) privrzen!

Danes pac ni vec casov nedolznosti se mi zdi. Tudi, ce si otrok ali najstnik, ne. In to je skoda. Upam, da se motim, ampak, glede na izkusnje in pripovedovanje drugih, mislim, da se ne. Zal. Zivi se skoraj samo se na Internetu, vse okoli vseh je veliko slabega - seks, droge in tehno oz. kar je pac danes moderno poslusati. Imamo lahko skoraj vse in nimamo nic. Cloveski odnosi so zapacani, zakomplicirani, tezko se jih vzdrzuje.

Lepo pa je videti ali poznati posameznike, ki niso taki, ki imajo neke vrednote, znanje, cut in ostajajo pravi ljudje. Da nisi omejen in nekriticen in ne sledis vsemu za vsako ceno in ne padas na poceni finte - reklam, politike, govoric. To je velik plus. Saj, probleme imamo lahko vsi, take in drugacne, pa vedar je dobro ohraniti zdravo pamet. Potem se ze nekako vse resi. Tako ali drugace. Vredno si je zapomniti vse, dobro in slabo, pa s tem ne mislim, da je treba ziveti. Ne pozabiti, pomeni ne dopustiti, da se kaj takega slabega ponovi in se spomniti, da je lahko nekaj dobro. Ne pozabiti diktatorjev in diktatur, slabih in skodljivih drzavnikov, ki ljudem preprecujejo, da zivijo zivljenje kot bi ga lahko. Prijateljev, ki nam hocejo dobro in so z nami, ce jih potrebujemo ali samo zato, da nam polepsajo dan. Ze samo zato, da gres z nekom na kavo in klepet jih je dobro imeti. In ralikovati med slabim in dobrim.

Vem, da sem se ze prevec razpisal, prevec raztreseno najbrz, pa vendar. Upam, da je bistvo jasno. Raje bodimo Bojevnki Sonca. Je lepse. Zivljenje je RES kratko. Bom ze vedel, saj je mojih nekaj deset pokmladi minilo zelo hitro. In prevec casa vcasih porabimo, da se stvari naucimo. Zato cuvajte svoje prijatelje, peljite jih na torto, kavo ali sladoled. Mojito. Vloziti je potrebno vsaj minimalno truda v vse, tudi v te odnose. Kot v vsake. Itak.

Spomni se, Barbara..

In vse najboljse tudi tebi, Lennon, letos bi bil star 70 let!


Barbara (Jacques Prevert)
 kar naprej je deževalo na Brest tisti dan

in ti si šla nasmejana
razigrana pokapljana oprana
po dežju
spomni se Barbara
kar naprej je deževalo na Brest
in srečal sem te na Siamski cesti
smejala si se
in tudi jaz sem se smejal

spomni se Barbara
nisem te poznal
nisi me poznala
spomni se
pod obokom je vedril mlad fant
in zaklical je tvoje ime
Barbara
in stekla si k njemu po dežju
pokapljana nasmejana razigrana
in se mu vrgla okrog vratu


spomni se tega Barbara
n naj te ne jezi če ti rečem ti
ti pravim vsem ki jih imam rad
čeprav sem jih le enkrat videl
ti pravim vsem ki se imajo radi
čeprav jih ne poznam
spomni se Barbara
ne pozabi ga
tega modrega in srečnega dežja
na tvojem srečnem obrazu
nad tem srečnim mestom
tega dežja nad morjem
nad orožarno
nad ladjo pred Brestom


Barbara
vojna je vila svinjarija
kaj je s tabo zdaj
ko z neba se zliva
jeklo ogenj kri
in kaj je z njim
ki te ljubeče je objel
je mrtev pogrešan je preživel
o Barbara
kar naprej dežuje na Brest
kot je deževalo takrat
a zdaj je drugače vse je v ruševinah
zdaj pada dež gorja in bolečine
niti več ne lije
jeklo ogenj kri
le oblaki se podijo
in crkajo kot psi
kot psi ki jih jemlje hudič
in jih nese voda mimo mesta
in bojo zgnili daleč
daleč daleč stran od Bresta
od katerega ni ostalo nič.
____________________________________________________________________________
"Ogorčenje nad vojnimi strahotami in sočutje do brezimnih malih ljudi sta upesnjena v pesmi Barbara, osrednji protivojni pesmi, ki je v francoski zavesti in kulturi dobila kultni pomen."
 
in se original:
 
Rappelle-toi Barbara

Il pleuvait sans cesse sur Brest ce jour-là
Et tu marchais souriante
Épanouie ravie ruisselante
Sous la pluie
Rappelle-toi Barbara
Il pleuvait sans cesse sur Brest
Et je t'ai croisée rue de Siam
Tu souriais
Et moi je souriais de même
Rappelle-toi Barbara
Toi que je ne connaissais pas
Toi qui ne me connaissais pas
Rappelle-toi


Rappelle-toi quand même ce jour-là
N'oublie pas
Un homme sous un porche s'abritait
Et il a crié ton nom
Barbara


Et tu as couru vers lui sous la pluie
Ruisselante ravie épanouie
Et tu t'es jetée dans ses bras
Rappelle-toi cela Barbara
Et ne m'en veux pas si je te tutoie
Je dis tu à tous ceux que j'aime
Même si je ne les ai vus qu'une seule fois
Je dis tu à tous ceux qui s'aiment
Même si je ne les connais pas


Rappelle-toi Barbara
N'oublie pas
Cette pluie sage et heureuse
Sur ton visage heureux
Sur cette ville heureuse
Cette pluie sur la mer
Sur l'arsenal
Sur le bateau d'Ouessant
Oh Barbara


Quelle connerie la guerre
Qu'es-tu devenue maintenant
Sous cette pluie de fer
De feu d'acier de sang
Et celui qui te serrait dans ses bras
Amoureusement

Est-il mort disparu ou bien encore vivant

Oh Barbara

Il pleut sans cesse sur Brest

Comme il pleuvait avant

Mais ce n'est plus pareil et tout est abimé

C'est une pluie de deuil terrible et désolée

Ce n'est même plus l'orage

De fer d'acier de sang

Tout simplement des nuages

Qui crèvent comme des chiens

Des chiens qui disparaissent

Au fil de l'eau sur Brest

Et vont pourrir au loin

Au loin très loin de Brest

Dont il ne reste rien.