C´est la vie

Danes ni prav obicajen dan...bolj zalosten je, saj nekdo, ki mi je nekako pri srcu, ni prav vesel, nasprotno.

Nasa tako simpaticna in lustna profesorica Mariam nas bo zapustila! O, joj! Prvo nam je sporocila, da je ne bo samo nekaj casa, ker mora k mami v Pariz, ki bo operirana, danes pa nam je obelodanila, da nas zapusca za celoten tecaj, ker njena mama - umira. Ima tumor in pravi, da je vprasanje casa, zato mora iti. Imas samo 1 mamo. Zelo mi je bilo hudo ob tej novici, ze zato, ker je ne bo, zdaj pa se veliko hujsa novica.. Zivljenje je res krivicno in cudno, kljub temu, da je smrt sestavni del - bi se nekako prenesel, ce bi (predvsem dobri) ljudje pac umrli od visoke starosti, brez bolezni in bolecin, tako pa tega enostavno ne morem prav enostavno. Ona je rekla, da pac recejo "inshalah" (v bozjih rokah), samo meni kot ateistu to ne pomeni kaj veliko. Ce bi ze bil kaksen/a/o, upam, da ima za to res dobre razloge.

Ob vsem tem pomislim na smrt mojih bliznjih, kako bo, kdaj..in vedno me pograbi otoznost. Kako bo z bliznjimi mojih prijateljev, so bolj mocni in sprijaznjeni z djstvi zivljenja? Nekateri bolj, nekateri manj, najbrz. Nekaj jih je ze slo cez te preizkusnje, tudi sam. Najbrz te tako smrt, kot rojstvo najbolj zanamujeta v zivljenju. Zivimo torej za sreco, ljubezen in zivljenje.
Srecno Mariam in upam, da se se srecava. tezko cakam tvoje pismo. Ti si ena prav posebna uciteljica in oseba, to vem in cutim.